Vrtovi so odraz posameznika, ki vrt uporablja in oblikuje. Temeljna značilnost sleherne žive meje so žive rastline kot edino in prevladujoče gradivo, beseda meja pa nosi sekundarni pomen, kot nekaj kar razmeji prostor, zemljišče ali vsebino. Za naše vrtove je značilno, da jih radi ločimo od okolice z visokimi ograjami in živimi mejami. Na tak način si zagotovimo zadostno mero intimnosti, ne smemo pa pozabiti, da živa meja služi tudi kot odličen zadrževalec hrupa, ki prihaja iz prometne ulice. Gubavolistna brogovita (Viburnum rhytidophyllum) z močno nagubanimi listi zaznavno zmanjšuje jakost hrupa in lovi prašne delce. Po drugi strani ima živa meja še toliko različnih obrazov, da se je pri pomembnejših vredno še posebej pomuditi.

Praviloma se je treba že ob načrtovanju vrta v katerem želimo zasaditi živo mejo vprašati ali želimo imeti striženo ali nestriženo živo mejo, zimzeleno, listnato ali celo cvetočo ograjo.  Odločitev je v veliki meri odvisna od velikosti vrta in namembnosti. Nestrižena živa meja zavzame več prostora in deluje bolj naravno, medtem ko je strižena bolj formalna. Pravočasna odločitev izbrane žive meje je med drugim pomembna tudi zato, da dobro pretehtamo izbiro pravih rastlin, ki jih potem znamo ustrezno posaditi in jim nuditi ustrezno oskrbo.   

Temeljna značilnost za strižene žive meje primernih rastlin je, da dobro prenašajo pogosto rez. Prikrajšana mesta se dobro obraščajo, kar omogoča, da jih strižemo in oblikujemo po mili volji. Do okrog pol metra visoke žive meje lahko oblikujejo na primer grmasti prstnik ali watererjeva medvejka (Spiraea x bulmalda `Anthony Waterer`). Do okrog 100 cm visoke žive meje lahko oblikujemo iz grmastega prstnika, nekaterih vrst ribeza, drobnolistnega kosteničevja (Lonicera nitida), mahonije. Lepe in dovolj trdne, do 175 cm visoke strižene meje so lahko iz forsitije, nepravega jasmina, japonske kutine, gloga, navadnega drena, ligustra, bodike, majnice, dojcije ali fontanezije. Za nad dva in več metrov visoke žive meje so primerne predvsem po naravi drevesne vrste, kot so gaber, bukev, gledičija, maklura, smreka, pacipresa, klek, nekateri brini, bodika; pri morju pa lovor, črničevje in cipresa.  

Obrezovanje grmovnic, njihovo pomlajevanje in redčenje pomembno vpliva na cvetenje, rast, obliko grmov in njihovo občutljivost na različne bolezni. Na splošno lahko rečemo, da je najboljši čas za obrezovanje spomladi. V praksi pa je stvar malce bolj zakomplicirana. Glede na čas cvetenja lahko v grobem ločimo spomladi in poleti cvetoče grmovnice in od tega je odvisen tudi čas njihovega obrezovanja. Kdaj opraviti rez, pa je odvisno od vrste okrasnega grma. Nekatere grme tako obrezujemo v času mirovanja, v februarju in marcu. To velja za vse listopadne grme. Izjeme so nekateri listopadni grmi, kot sta španski bezeg in japonska kutina, ki ju obrezujemo poleti po cvetenju. Spomladi obrezujemo tudi večino zimzelenih okrasnih grmovnic. Zato je pomembno, da se pred obrezovanjem pozanimate, kako se posamezna vrsta obrezuje in oblikuje ali pa rez prepustite strokovnjaku, ki bo natančno vedel kako se čemu streže.

»Trave so tisti lasje zemlje, brez katerih si ne bi mogli predstavljati naravnih in kulturnih krajin« je v svoji knjigi zapisal nemški vrtnar Karl Foster. Trata je pri oblikovanju vrtov, kot prazno platno v slikarstvu. Pomeni nam osnovno ploskev, na katero z različnimi volumenskimi elementi ustvarjamo prostor. Da dosežemo enakomerno in homogeno zeleno površino, ki bo služila svojemu namenu, pa moramo dobro poznati tehnologije izdelave in vzdrževanja. 

Lahko bi postavili trditev, da lepo negovana trata predstavlja mnogim najvišji pojem urejenosti vrta in okolice. Gospodar, ki ima »zeleno angleško travco«, redno pokošeno, brez plevelov, mahu in ostalih nepravilnosti je človek, ki se mu lahko zaupa! Resnici na ljubo, za brezhibno travnato površino stoji veliko znanja, pravilna priprava terena, kvalitetna izvedba polaganja travne ruše ali setve, oskrba z vodo, redno košenje, letno vzdrževanje, ugodna lega... skratka, da dosežemo kakovostno trato moramo poznati prave postopke izdelave in vzdrževanja tratnih površin. Zmotno je mišljenje, da je zelenica tista stvar na vrtu, za katero je potrebno najmanj skrbeti.  

Pri projektu zunanje ureditve moderne arhitekture smo se odločili, da travnato površino uporabimo kot osnovni gradnik prostora. Na ta način smo dosegli, da hiša dobi vodilno vlogo v prostoru. Bolj kot je trata ploskovita in enakomerna, bolj izrazite so ostale prvine. Pri naši zaznavi so pomembne tudi barve, ki jih vnašamo v prostor. Zelena barva je sinteza hladne modre barve in tople rumene barve. Univerzalna razširjenost in nevtralen značaj zelene, sta razloga, da zelena barva na človeka deluje pomirjevalno. Prav ta nevtralnost pripomore k temu, da notranjost, zunanjost in hiša kot objekt tvorita celoto. Dodana vrednost premišljenega načrtovanja zunanjosti, sploh če se dogaja naknadno, je povezovanje s celotno podobo hiše in notranjih prostorov. 

Če kdo trdi, da vrtnice ne sodijo zraven opravil, ki so moška domena se hudo moti! Ob glavnem dovozu, ki se spušča v avtokleparsko delavnico, se na desni strani nahaja manjša terasa. Tratna površina skupaj z kamnitim zidom tvorita prostor, ki ločuje zasebni objekt od glavne ceste. Po praktičnem vidiku, ki je moškim bliže, bi bilo najbolj smotrno zasaditi nekaj zimzelenih iglavcev in zasejati travo. Kosilnico spustiš enkrat letno, da se malo sprehodi naokoli in nimaš več skrbi. No o oskrbi trate, da je bolj zelena od sosedove, bomo pisali kdaj drugič. Na našo srečo je bil naročnik ljubitelj rož in se ni ustrašil barvnih kombinacij, ki jih v vrt prinesejo cvetoče grmovnice in preostali nabor drevesnih vrst.

V naravi pravzaprav moških in ženskih rastlin ni. No so, če stvar gledamo iz botaničnega vidika, vendar nas je zanimalo tisto subtilno sporočilo, ki ga nosijo rastline. Reče se mogočen kot hrast ali krhka kakor vrba, saj smo ljudje drevesom od nekdaj pripisovali človeške lastnosti. Navsezadnje tudi prostor dobi popolnoma drugačno podobo, če se sredi vrta izrašča hrast. Že samo njegova občudovanja vredna velikost zbuja spoštovanje. To poglobljeno razmišljanje nas je pripeljalo do odločitve, da če imamo na eni strani moško delavnico, bi morala biti na drugi strani ženska nežna zasaditev, da stvari postavimo v ravnovesje. In če še enkrat zajadramo v zgodovino in simboliko rastlin, ni cveta, ki bi bil bolj nežen in cenjen od vrtnice. Vrtnica je izredno lepa roža zaradi izbranega vonja, barve in oblike cvetov. V številnih kulturah velja za kraljico rož. Predstavlja simbol lepote in ljubezni. Vsi krajlevi dvorci, so imeli v svojih vrtovih poseben prostor imenovan rozarij, ki je bil namenjen izključno vzgoji, žlahtnenju in občudovanju različnih sort vrtnic.

Vzdolž celotne dvignjene brežine smo tako zasadili rožne grme nežnih odtenkov, ki se barvno dopolnjujejo. Skupaj z lavandami in medvejkami tvorijo rob zasaditve, ki se bohoti nad kamnitim zidom. Japonski javorji z njihovimi drobnimi zelenimi in rdečimi listi, vrtnicam nudijo kuliso. Končno piko na i pa doda še srebrna smreka, saj se njeni srebrni toni vedno lepo podajo k vrtnicam. Gmoto različnih cvetočih grmovnic, ki so v prostor vnesle gibanje, barvo, svetlobo in teksturo pa smo na drugi strani razbremenili z preprosto travnato površino. Ta služi kot odličen "fuzbal plac" za otroke ali oddih, v času ko se cedita med in motorno olje. 

Česen je, podobno kot sol, skoraj povsod po svetu univerzalna začimba. V svoji tisočletni zgodovini je doživel vzpone in padce. Včasih smo ga ljudje dojemali kot božji dar, nato spret prezirali zaradi njegovega močnega vonja, pa ga spet častili kot zdravilo za vse ali z njim preganjali vampirje. Kljub temu, da je to znanstveno neutemeljena trditev, so zgodbe o česnovih čudodelnih lastnostih nastale na podlagi dejstev, da ima plod izrazit vonj, ki lahko iztiri veliko patogenih organizmov. Celo tiste, ki so s časoma razvili odpornost na antibiotike. 

Danes si težko predstavljamo, da bi kakšno jed pripravili brez uporabe česna. Žal pa se je na naših trgih zaradi globalizacije pojavil bistveno cenejši kitajski česen. Tuj česen se zaradi dolgih prodajnih verig znajde na seznamu kultur, ki jih je potrebno radioaktivno obsevati ali namakati v kemičnih kopelih, da se s tem prepreči razrast glivic, plesni in prezgodnje kaljenje. Na ta način česen izgubi večino njegovih zdravilnih lastnosti, da ne govorimo o učinkih na naše zdravje.  

Kdor ima v lasti vsaj košček lastne zemlje, bi moral tam posaditi česen! Mi smo med tistimi izbranimi, ki imamo to srečo, da vsako pomlad v 1000 m2 zemlje vedno znova zasejemo naš česen. Ker danes veliko vrtičkarjev in pridelovalcev poroča o vse večjih težavah zaradi bolezni, že v začetku sadimo kvaliteten semenski material in s tem preprečimo razrast glivic in ostalih bolezni. Izbiramo med avtohtono sorto ptujskega česna in špansko sorto Gardos. Pridelek vzamemo iz zemlje šele, ko se česnovi listi pričnejo sušiti, rastlina pa se že poleže po tleh. Takrat podobno kot pri čebuli izkopljemo glavice in jih nekaj dni pustimo ležati na prostem, da se naravno posušijo. Na ta način dosežemo, da je prodaja našega česna na voljo skozi vse leto. Kakovost lahko prepoznate po velikih, napetih, belih strokih, ovitih v tri plasti lupine, ki nudijo še dodatno zaščito, da česen ohrani vse njegove zdravilne učinkovine in aromo. Najboljši način hranjenja so poznali že naši predniki, ki so česen spletli v kite in ga obesili v temen, zračen in hladen prostor.  

Med česnovke spadajo še čebula, šalotka, por, drobnjak in čemaž, ki sodijo v družino liljevk. Morda pa niste vedeli, da obstajajo tudi sorte okrasnih lukov, ki jih lahko sadimo kot okrasne rastline v naših rožnih vrtovih. Pri urejanju vrtov in zasaditvah okrasnih trajnic velikokrat kombiniramo sorte kot so Allium sphaerocephalon, naš avtohtoni luk in Allium giganteum, ki naš vrt navdušuje z njegovimi velikimi, jajčastimi socvetji zamolklo vijolične barve.